Radio Študent, 14. februar 2015 ― V kletnih prostorih Moderne galerije se te dni odvija razstava študentskega časopisa Tribuna, ki nosi naslov Tribuna; lep časopis (2009–2015). Na njej Tribuna razpira svoje strani, jih postavlja v razstavni prostor in pri tem ne jemlje talcev. Njen namen je uprostoriti besedo, ji dati substanco in s tem končno udejanjiti stari OHO-jevski napev, ki pravi: »Beseda je meso postala.« Te besede moramo vzeti dobesedno. Osrednja med njimi – ime samo – je postala meso, ko se je vpisala v kožo enega izmed nekdanjih urednikov. S to performativno gesto je postala permanentna sled, tatu, ki priča o neki pripadnosti, za katero se v teh ciničnih časih zdi, da je že stvar preteklosti. Toda na videz fanatični duh tovrstne geste ni tako skrajen, kot se sprva zdi. Razstava sicer res razgalja nekakšen epistemološki misticizem Tribune – prostor je namreč poln diagramov, vzorcev in nekdaj živih bitij – toda njeni cilji so pragmatični. Če se ob vseh razstavljenih besedilih naslonimo na spremni tekst razstave, lahko ugotovimo, da si razstava prizadeva izpolniti predvsem tri cilje: dekontekstualizacijo Tribune, spremembo medija in mediju pripadajoče tehnologije ter pridobitev statusa dokumenta. Tem se prikrade še četrti: pridobitev vidnosti kot sredstva moči, ki je v odnosu do oteženih delovnih pogojev časopisa taktične narave. Slednjega lahko zaradi podobne situacije našega medija kvečjemu pozdravimo. Vendar nas tovrstna pristranskost ne more odvrniti od določenih konceptualnih pomanjkljivosti, s katerimi nas razstava in izpostavljeno besedilo soočata. Kolikor časopisje le redko zaide v razstavne prostore, se najprej pojavi vprašanje, čemu sploh razstava Tribuna; lep časopis? Je res lep? Gotovo, o tem pričajo številne nagrade, ki jih tukaj ne bomo naštevali. Toda ali za to potrebuje razstavo? Ali ni razstavni prostor že časopisni medij sam? Kot rečeno, si razstava prizadeva predvsem spremeniti medij Tribune in se pri tem dekontekstualizirati. Slednje počne z umeščanjem